Kako sem vesela, da sem spoznala bistvo današnjega dne. Vedno sem iskala bistvo svojega življenja, bistvo vsega stvarstva. Odzvala se bom na vsak izziv, na vsako povabilo, na vprašanje rekla da. Prepustila se bom toku svojega jaza in se izogibala nasvetom drugih. Sama sem tukaj, da živim, ker si tako želim, sama sem, da zmorem prositi za pomoč, ko to začutim.

Rada se imam. Vsak dan se nasmejem sama sebi, čeprav ni vedno lahko, pa je dan kar lepši. Lepa sem z nasmehom...

Sedanjost!

En teden je minilo od razsvetljenja in še vedno traja. Tako čudovito je začutit višjo silo kot da bi me vsak trenutek v mislih spremljala moja najljubša melodija. Včasih sem si jo pela, pa sploh nisem razmišljala o vsebini, o besedah, o svojih občutkih ob mrmranju. Izbrala sem si jo, ker mi je pač bila lepa in me je spodbujala.

Skoraj vsak dan imam novo preizkušnjo. Te izzive imam nekako razdeljene na: izkušnje s starši in ostale, ker prve so res edinstvene. Vedno znova se večkrat opomnim, kako pomemna je sedanjost, kako pomembo je izrazit svoja čustva, pa čeprav negativna. Nekaj ogromnih stvari zame sem že odpustila, nekaj še me čaka.
Preteklost pa bi rada, da se postopoma izgubi v svetli megli mojega srca. Želim si, da me ne bi več spremljala za petami in mi stopala na prste... Verjamem, da z veliko truda mi bo to uspelo. Najprej najpomembnejše!

Živim in pustim živeti

Vedela sem, da bo enkrat prišel ta mili dan, ko bom na skupini OOA sredi molitvice za spokojnost odprla oči od samega razsvetljenja.

...da sprejmem, česar ne morem spremeniti,...

In tako je bilo ravno danes. V sebi nosim veselje do življenja, grenkobo, kaos in še večji kaos, popolno urejenost, srečo, prisrčnega otroka, brazgotino, ki se celi, polomljeno kost, vse, kar pred nekaj leti niti pomislila ne bi, da je mogoče občutit v srcu. Veliko je neizrečenih besed v vseh teh mladostno odraslih letih molčanja in prikimavanja. Odločila sem se, da razrijem svojo dušo, da podelim del sebe, da se razdam za edino vredno stvar.

Nekoč ... Živi in pusti živeti sem si prigovarjala, pa vedno znova in znova Spusti in Bogu prepusti, najljubše mi je bilo, ko sem povsod imela napisano SAMO DANES. Bila sem obupana, pa nisem odnehala, klofuta življenja me je še bolj utrdila, da sem še z večjo vnemo sledila svojim sanjam, verjela sem, da lahko zaživim sproščeno in srečno brez bremena preteklosti in staršev.
Danes ... Pomežiknila sem si v ogledalu in si rekla: "Draga moja, uspelo ti je!"