En teden je minilo od razsvetljenja in še vedno traja. Tako čudovito je začutit višjo silo kot da bi me vsak trenutek v mislih spremljala moja najljubša melodija. Včasih sem si jo pela, pa sploh nisem razmišljala o vsebini, o besedah, o svojih občutkih ob mrmranju. Izbrala sem si jo, ker mi je pač bila lepa in me je spodbujala.
Skoraj vsak dan imam novo preizkušnjo. Te izzive imam nekako razdeljene na: izkušnje s starši in ostale, ker prve so res edinstvene. Vedno znova se večkrat opomnim, kako pomemna je sedanjost, kako pomembo je izrazit svoja čustva, pa čeprav negativna. Nekaj ogromnih stvari zame sem že odpustila, nekaj še me čaka.
Preteklost pa bi rada, da se postopoma izgubi v svetli megli mojega srca. Želim si, da me ne bi več spremljala za petami in mi stopala na prste... Verjamem, da z veliko truda mi bo to uspelo. Najprej najpomembnejše!
Ni komentarjev:
Objavite komentar